PGD Muta

ZGODOVINA

Za začetek gasilstva na Muti uporabljamo letnico 1882, ko je takratna Občina Muta, zavedajoč se odgovornosti za požarno varnost, kupila prvo ročno brizgalno. Takratna posadka te brizgalne je delovala v okviru občine, saj se je enota imenovala trška brizgalna.Zgodovina

Takratni časopis Marburger Zeitung na primer navaja v 24. številki z dne 25. februarja 1887 na 3. strani da je bil požar v Erberjevi tovarni na Muti, pri čemer je omenjena le trška brizgalna. Dve leti pozneje, 26. maja 1889 v številki 47. pa na 4. strani poroča o požaru v Radljah ob Dravi (Marenberg), pri katerem je sodelovala tudi brizgalna iz Mute.

Precej pozneje pa isti časopis v številki 119, dne 5. oktobra 1901, navaja da sta sodelovali pri požaru v livarni dve brizgalni iz Mute. Pri tem požaru je omenjena tudi požarna bramba iz Vuzenice.

Gasilska koledarja iz let 1952 in 1962 navajata kot leto ustanovitve 1882. Prav verjetno je torej leto 1882 ustanovitveno leto takratne požarne brambe, katero tradicijo nadaljuje Prostovoljno gasilsko društvo Muta. Bodisi je bila takratna požarna bramba prijavljena po takratnih perdpisih ali pa je obstojala v okviru občine brez evidence po upravnih organih.

Skrb takratnega žžupana in očine je bila, da bi imela požarna bramba svoje orodje in opremo spravljeno nekje na sredini trga na Zgornji Muti, zato se je našla lokacija in z menjalno pogodbo se je zagotovil idealen prostor za gasilsko orodišče, seveda za tiste čase.

Podatki te pogodbe so bili prijavljeni že 5. 8. 1894, in sicer ustno zaradi odmere pristojbin.

Zemliškoknjiž prenos je opravilo sodišče v Slovenj Gradcu šele leta 1909, vendar žže z onako FEUERHUTTE= gasilski dom v izmeri 81 m2, kar pomeni, da je bil gasilski dom žže zgrajen. Iz blagajniške knjige je moč razbrati, da je društvo imelo ročno brizgalno (le ta je bila nekaj let pripomoček pri beljenu Tovarne Muta).

Tedaj zgrajeno gasilsko orodišče je ostalo v nespremenjenem stanju do leta 1977. Ob postavitvi novega gasilskega doma v letu 1977 so ga podrli.

Izbruh prve svetovne vojne, pred tem pa tudi ž smrt tovarnarja in prvega poveljujočega Otta ERBERJA starejšega, je dokaj zavrlo delo in napredovanje društva. Mlajši člani so morali k vojakom, težke žživljenske razmere pa so silile ljudi na dodatno delo. Tako ni bilo niti časa niti volje za delo v društvu.

Z ustanovitvijo Kraljevine Srbov, hrvatov in Slovencev je postala Muta obmejni kraj, tovarna je le še žživotarila. Temu primerno je bilo tudi delo in stanje v društvu, kjer je še naprej ostalo le nemško poveljevanje.

Leta 1942 je društvo z izdatno finančno pomočjo tovarne dobilo novo motorno brizgalno Rosenbauer, dve leti pozneje še drugo, nekoliko močnejšo.

Lastniki konjev so boli zadolženi za prevoz motorne brizgalne in moštva.V dogovoru z njimi so konje razporedili po mesecih, tako da so enakomerno prišli na vrsto vsi. Tu in tam so se dogovorili tudi za vaje, ki so bile v okolici, pa tudi s sosednjimi društvi.

Gasilska zajednica Dravske banovine je izdajala dobro urejeno strokovno glasilo GASILEC, ob enem pa se je zavzemala za enotno opremo, enotne uniforme, izdajala gasilska odlikovanja, predvsem pa je stremela za slovenskim poveljevanjem.

Banska uprava je leta 1940 naročila takratnemu žžupanu Alešu Dobniku, da ustanovi novo gasilsko društvo s člani slovenske narodnosti. ŽŽupan je za pomoč prosil izurjenega gasilca (Josip Ramšak) za sestavo nove čete, kar mu je s pomočjo enega uradnika (Josip Romih) tudi uspelo.

Novi člani so požrtvovalno sodelovali pri delu društva, tako na področju operativne dejavnosti kot na področju zbiranja sredstev za izpopolnjevanje gasilske opreme. To jim je kar dobro uspevalo kljub demonstrativno organizirani abstinenci občanov, ki so bili pod nemškim vplivom.

Na žžalost pa so se nad gasilstvom zbirali temni oblaki in z začetkom leta 1942 je delo v gasilstvu zamrlo. Nekateri so bili poklicani v vojsko, nekateri so prišli v ujetništvo, nekateri pa so bili izseljeni. Po osvoboditvi ni ostalo v orodišču skoraj nič.

Prva večja povojna prireditev je bila 7. oktobra leta 1945. Z izkupičkom veselice je bilo nabavljenih 60m cevi.

Kakor v predvojnem obdobju so tudi sedaj organizirali dežurstvo konjskih vpreg. Imeli so namreč moštveni voz za nastop na požarišču.

Zaradi slabe opremljenosti in drugih nesoglasij društvo ni dolgo dobro delovalo. Tako je prišlo skoraj do razpada društva, dokler nista v društvu pristopila dva člana iz industrijskega gasilskega društva, ki sta društvo ponovno postavila na noge. Društvo se je pomladilo in začelo dosegati uspeh za uspehom. Tako je bil v letu 1970 nabavljen prvi gasilski avto IMV, v letu 1976 kombinirano gasilsko vozilo, v letu 1978 terensko vozilo UAZ, v letu 1982 nov orodni avto TAM 75, v letu 1990 avtocisterna s 6600 litri vode, v letu 1999 nov orodni avto znamke Mercedes ter v letu 2005 moštveno vozilo opel Vivaro.

Društvo je svoje kadre pričelo črpati iz lastnih vrst s stalnim strokovnim usposabljanjem.

Na začetku leta 2006 smo začeli s temeljitimi pogovori s prostovoljnim industrijskim društvom Muta o pridružitvi le tega k prostovoljnemu gasilskemu društvu Muta. V maju istega leta smo začeli s skupnim delovanjem obeh upravnih odborov in v začetku leta 2007 na občnem zboru sprejeli sklep, da se prostovoljno industrijsko gasilsko društvo pridruži k Prostovoljnemu gasilskemu društvu Muta.

V letu 2008 smo dobili novo pridobitev, vozilo MB-Atego13/29 GVC16/25, katero nadgradnjo je izvedlo podjetje Mettis International.

Društvo šteje danes približno 200 članic in članov, ki delujejo na območju občine Muta, s katero je sklenjena pogodba o opravljanju javne gasilske službe.

Prostovoljno gasilsko društvo Muta je razporejeno v 3. kategorijo in deluje v sodobnem gasilskem domu in je dokaj dobro opremljeno.

V letu 2012 je društvo praznovalo 130. let obstoja. Nabavili smo nov čoln za reševanje na vodi in temeljito obnovili gasilski dom.