Gasilska zveza Dravske doline Gasilska zveza Dravske doline
ORGANIZIRANOST GASILCEV V NAŠI ZVEZI
Če tvegamo trditev, da vsaj približno poznamo nastanek in notranjo organiziranost naših gasilskih prednikov, še posebej njihova prizadevanja za povezovanje s sosedi in drugimi, že lahko zaslutimo, da smo že zelo zgodaj pričeli razmišljati o povezovanju, torej širši organiziranosti.
Po svoje imamo tudi smolo, da so zapisi o naši preteklosti v glavnem odnešeni in hranjeni v sosednjih večjih mestih, bodisi v Celovcu, Gradcu ali tudi v zasebnih arhivih naših severnih sosedov.
Ko zapišemo zgodovino gasilstva na Slovenskem, lahko ugotovimo, da se je ustanavljanje gasilskih društev na Koroškem začelo že leta 1872, ko je bilo ustanovljeno PGD Slovenj Gradec, 1873 PGD Prevalje, 1875 PGD Dravograd in PGD Radlje ob Dravi ter 1876 PGD Vuhred. Iz omenjenega lahko zaključimo, da je bilo pred 130 leti od skupno 28 gasilskih društev v Sloveniji kar 5 društev iz naše regije.
Prepričani smo, da bodo starejšo organiziranost zapisali pristojni na višjih ravneh, zato naj jih samo omenjamo.
Že Avstroogrska monarhija je izdala in strogo nadzirala protipožarno organiziranost in v tem krogu tudi širšo organiziranost vsaj na državni nadzorni ravni. V času kraljevine Jugoslavije smo prav Slovenci dali pobudo za povezovanje gasilcev. Tako je gasilski pionir Josip MRAVLJAK pripeljal Gasilsko zvezo Jugoslavije ne samo v našo državo, celo v naš koroški svet, v Mežico. Tudi za to delo je imenovani prejel eno od najvišjih mirnodobnih odlikovanj tedanjega časa, red Svetega Save.
Pri nas je bila leta 1905 ustanovljena takratna Okrajna gasilska zveza in v njej je bil tudi predstavnik tega območja. Poleg Josipa MRAVLJAKA še A. KAFL – načelnik zveze iz Vuzenice. Že leta 1910 je bil shod Slovenske gasilske zveze v Ljubljani. V letu 1919 so po vzoru prejšnjih deželnih zvez in že na osnovah Jugoslovanske gasilske zveze organizirali gasilske župe in tako smo leta 1934 dobili Gasilsko župo Korotansko, katere načelnik je bil prav Josip MRAVLJAK iz Vuzenice.
Mož je bil pisec gasilskega katekizma in eden boljših poznavalcev in organizatorjev gasilstva v Kraljevini Jugoslaviji.
Prva svetovna vojna je tudi takratnemu gasilstvu zadala hud udarec. Pobrali so vse, kar je bilo iz bakra ali medenine, in s tem hudo osiromašili naša društva, tako materialno kot tudi v ljudeh.
Večina tukajšnjih društev je bila vključena v širšo organiziranost v Gradcu – GAU – Steiermark.
Društva se niso vedno imenovala društvo, ampak so bile požarne brambe, trške brizgalne in podobno. Toda že v letu 1920 jih lahko najdemo vključene v takratno Jugoslovansko gasilsko zvezo v Ljubljani.
Pa gremo v naš čas. Takoj po vojni, v času obnove, pri delu ob sobotah in udarniških nedeljah so gasilci v naših krajih pohiteli z obnovo gasilskih domov, zbiranjem in popravilom gasilske opreme in orodja. Pristopili so k učenju nove generacije gasilcev. Pa smo takrat tudi gasilci dobili po glavi prve udarce začetnega socializma. Precej gasilske opreme je bilo premeščene na najpotrebnejša mesta. To so bili obnavljajoča se industrija in večji družbeni obrati. Preprosto, takrat so nam pobrali tisto, kar nam je uspelo skriti in ohraniti med drugo vojno.
Starejši se še spomnijo Gasilske milice in za gašenje »na hitro« bolj ali manj usposobljenih gasilcev. Bilo pa je nekaj tudi dobro usposobljenih gasilcev, ki so tvorili tako imenovana gasilska jedra.
Vemo, da so se takšni » tovarniški « in vaški ali trški gasilci že medsebojno povezovali v gasilce kraja brez formalno zapisanih oblik. Na območju zgornje Dravske doline najdemo prvo formalno organiziranost že leta 1948, ko so pri nekaterih krajevnih ljudskih odborih že imenovali referente ali » odgovorne « za organiziranje in delovanje gasilcev.
Že takrat je Gasilska zveza Slovenije, organizacijsko še podobna predvojni zvezi, v takratnem Biltenu gasilcev, številka 3, februarja leta 1955, objavila pobudo za ustanovitev občinskih gasilskih zvez.
Pri nas je bila v tistem času najvišja organizacijska upravna enota okraj; najprej v Prevaljah, nato v Slovenj Gradcu. Takrat smo imeli Okrajno gasilsko zvezo. Po ukinitvi Okraja Slovenj Gradec so se tukajšnja društva povezala v Okrajno gasilsko zvezo Maribor in hkrati po takratnih občinah že organizirali omenjene občinske gasilske zveze. Poznavalci trdijo, da so to bili najuspešnejši časi usklajenega delovanja.
Ni natančno znano, kdo vse je bil v iniciativnem odboru za ustanovitev gasilske zveze, znano je le, da se je sestal 16. avgusta 1955 in sprejel osnovna pravila in dokumente za ustanovitev Občinske gasilske zveze Radlje ob Dravi ( takrat še Marenberg ). Že 4. decembra tega leta je bila vložena zahteva za registracijo Občinske gasilske zveze. Že naslednje leto, 26. januarja 1956, je bila zveza formalno dovoljena in mesec dni kasneje, 26. februarja, je bil ustanovni občni zbor zveze s predstavniki vseh takratnih gasilskih društev na območju občine. Iz tega časa imamo že podatke o vseh funkcionarjih. Zanimivo, pri nas ne najdemo politične navlake, so le gasilci. Pa se človek, ki pozna takratne razmere, sprašuje, kako jim je to uspelo.
Skoraj povsem enake organizacijske akcije in koraki so potekali tudi na območju občine Podvelka.
Že dve leti pozneje, torej v letu 1958, se je občina Podvelka priključila občini Radlje ob Dravi in takoj tudi njihova Občinska gasilska zveza. Tako je bil 28. decembra 1958 skupni občni zbor v Vuhredu.
Vabilo na občni zbor leta 1958.
Zapisnik I. združitvenega občnega zbora.
V tem obsegu in organiziranosti je ostalo tudi po letu 1990, ko je tu nastalo pet novih občin, združenih v Gasilsko zvezo Dravske doline Radlje ob Dravi.
Večina podatkov o funkcionarjih v celotnem obdobju je ohranjena in so sestavni del tega prispevka.
Najprej pa nekaj besed o gasilski zvezi v naši dolini. Če kaj, potem je bila gasilska zveza tisti generator, ki je pognal naše gasilstvo v organiziran, tehnično in strokovno premišljen ustroj. Z medsebojnim dogovorom, rekli smo »samoupravnim«, organiziranjem je zelo uspešno potisnil gasilstvo v višje prestave. Brez namena posebne hvale je potrebno poudariti, da so takratni funkcionarji in gasilci storili ogromno konkretnega organizacijskega dela.
Koliko sestankov in dogovorov za gradnje in adaptacije gasilskih domov na Kapli, v Ribnici na Pohorju, Ožbaltu, Breznu, Vuhredu, Vuzenici, na Muti, v Radljah ob Dravi. Koliko dela v zbiralnih akcijah, pri organizaciji in pomoči društvom pri nabavi vozil in druge opreme. To je delo, ki ga ne smemo prezreti. Med društvi je vladala strpnost, medsebojno zaupanje in zaupanje v zvezo, v katero so bili vključeni člani iz vseh društev v tej, takrat površinsko največji, koroški občini.
Gasilska zveza Dravske doline Radlje ob Dravi deluje na površini 342 km², kjer prebiva 17.000 prebivalcev. V preteklosti je bilo v zvezo vključenih osem teritorialnih prostovoljnih gasilskih društev in pet prostovoljnih industrijskih gasilskih društev, od katerih delujejo danes le še tri prostovoljna industrijska gasilska društva.
Med najpomembnejše dosežke zveze prištevamo dogovor o stalnih virih financiranja gasilstva in Civilne zaščite, in še posebej v naši zvezi dogovor o združevanju dela tega denarja za investicije v gasilske domove in opremo. Tako smo uspeli v naši zvezi zgraditi solidne, že zgoraj naštete gasilske domove. Vsa dela in vodenje so gasilski funkcionarji opravljali zastonj, sleherno društvo pa je k osnovnemu kapitalu dodalo svoje delo in večje ali manjše deleže prispevkov, ki so ji dodatno zbrali na svojem območju. Ne smemo pozabiti na stotine kubičnih metrov podarjenega lesa od kmetov, tisoče opravljenih ur gasilcev. Tako imamo nove, obnovljene, dozidane in adaptirane domove in zadovoljivo opremo na območju celotne gasilske zveze. Morda je še pomembnejše dejstvo, da smo skupaj načrtovali in izvajali izobraževanje, tipizacijo opreme in še vrsto stvari, ki nas odlikuje v sklopu dela v gasilski zvezi. Ne smemo prezreti tudi velikih dosežkov na področju usposabljanja mladine, vključevanja članic in skrbi za gasilske veterane.
Če omenimo še Gasilski sklad, Občinsko požarno skupnost v letih od 1975 do 1990 in sistem Civilne zaščite, bi nekako zaključili pogled v našo gasilsko polpreteklost. Ponekod so te predpisane oblike »družbene samozaščite« naredile kar precej težav, saj so po svoje predstavljale dvotirnost. V naši zvezi in društvih smo to znali izkoristiti ali vsaj organizirati tako, da ni bila škodljiva. Namreč »civilna zaščita« in njene gasilske enote so imele pravico uporabe vseh tako imenovanih »družbenih sredstev« in bi lahko v primeru vaj ali uporabe zaradi slabe usposobljenosti naredili tudi precejšnjo škodo, pa so društva in zveza na ta mesta kadrovala, vsaj v vodstva in sestavo, v glavnem gasilce in so tako v praksi s tehničnimi sredstvi rokovali gasilci. Pa še vsaj del sredstev se je ob pametnem pristopu spravilo v povsem gasilsko društveno uporabo, hranjenje in vzdrževanje.
V teh letih smo obudili muzejsko dejavnost, pa dajali pobude za odpiranje cest, namestitev gasilnikov po kmetijah in hidrantnega omrežja v vaseh in trgih.
Tudi danes, ko je skrb za varstvo pred požari in materialnimi dobrinami v domeni občin in tovarn, sta delovanje in vloga gasilske zveze še vedno ali celo pomembnejša kot v preteklosti.
Naša gasilska zveza je vedno spodbujala tudi muzejsko, zapisovalsko, torej zgodovinsko plat naše dejavnosti. V slehernem društvu je vsaj nekdo, ki skrbneje zapisuje in beleži gasilske dogodke s pisanjem in fotografiranjem.
Gasilski muzej za Koroško na Muti.
Več ali manj je to dokaj skrbno zapisano v raznih biltenih, izdanih ob raznih obletnicah. Naša skrb mora biti, da se to ohrani ali v muzeju ali društvenih arhivih, še najbolje v krajevnih ali regijskih knjižnicah.
Tudi naš sedanji zapis tovrstne zgodovine je korak na tej poti. Še vedno, čeprav redko, še najdemo društva, ki kljub sodobnim pristopom in tehniki v posebno knjigo ročno vpisujejo pomembne dogodke. Tako so dragoceni podatki vedno in za vsakogar dostopni.
Tudi kulturi se nismo odpovedali. V zvezi delujeta tako gasilska godba, ki ji namenjamo poseben prispevek, kot tudi pevski zbor v Prostovoljnem gasilskem društvu Ožbalt, ki se redno udeležuje gasilskih pevskih zborov Slovenije.
Sodelovanje z drugimi zvezami
Poleg medsebojnega sodelovanja med društvi smo veliko pozornosti posvečali tudi sodelovanju me zvezami. Posebej velja omeniti sodelovanje med zvezami koroškega območja. Tako sodelovanje nam je omogočalo racionalizacijo strokovne vzgoje, na nivojih, za katere je drugače pristojna Gasilska zveza Slovenije..
Zelo dobro sodelovanje, ki temelji na izmenjavi izkušenj je bilo vzpostavljeno tudi z gasilskim zvezami: Tolmin, Bovec, s katerima bomo podpisali listino o sodelovanju, z gasilskimi zvezami Majšperk, Maribor in Ruše. Vsakoletna srečanja potrjujejo, da je bila odločitev o sodelovanju pravilna.
Srečanje z Gasilsko zvezo Tolmin 7.10.1989.
Sodelovanje z gasilskimi društvi izven meja
Večina posameznih društev naše zveze meji na sosednjo državo Republiko Avstrijo. Že sama lega in dejanske potrebe so tu narekovale povezovanje med ljudmi na in ob meji. Tako beležimo prva srečanja z avstrijskimi gasilci že v letih 1965 in 1966, ko so sodelovali na proslavah ob 90-letnici Prostovoljnih gasilskih društev Radlje ob Dravi in Vuhred.
Za takratne »politične« razmere je bilo to skoraj nemogoče, pa vendarle. Morda je bilo pri vsem tem nekaj malega tudi sreče. Pomembnejši občinski funkcionarji so bili odgovorni gasilci ali pa vsaj simpatizerji gasilstva, po svoje pa tudi široko razgledani ljudje. Tako ni bilo posebnih težav pri pridobivanju upravnih soglasij, ki so bila potrebna za srečanja in vaje.
V vseh teh letih je bila cela vrsta gasilskih vaj s poudarkom na obmejnem sodelovanju, spoznavanju terena in gasilske tehnike na tej in oni strani meje. Bilo je kar nekaj posvetov, na katerih je bila obravnavana problematika obveščanja, alarmiranja in sodelovanja. Prišlo je do izmenjave priznanj in odlikovanj, novoletna srečanja, enkrat na njihovi, drugič na naši strani, pa so postala že ustaljen običaj.
Sodelovanje na področju zaščite dihal poteka z izmenjavanjem izkušenj, servisiranjem teh naprav in nudenjem pomoči pri nadaljnjem usposabljanju nosilcev. Sedaj potekajo razgovori o sodelovanju njihove mobilne polnilnice pri intervencijah večjih razsežnosti.
Poudariti pa velja, da tudi na njihovi strani mnogi niso ravno s simpatijami sprejemali tako sodelovanje, kar pa smo že zdavnaj presegli.
Z gotovostjo lahko trdimo, da smo bili gasilci precej pred drugimi v prizadevanju za dobre medsosedske odnose, saj je bila meja za nas vedno le črta, ki deli dve ozemlji, nikdar pa ne dveh narodov ali ljudi, kar vedno omenjamo ob naših srečanjih ali vajah.
Naj ob zaključku omenimo še nekaj problemov v našem delovanju. Največja težava je upadanje števila industrijskih gasilskih društev. V preteklosti jih je bilo pet, danes praktično deluje le še eno. Problem je financiranje teh društev. V vodstvih so še vedno prepričani, da naj jih financirajo občine, v praksi pa varujejo že povsem zasebno premoženje.
Zakon je dorečen, v ljudeh pa stara misel, čeprav imajo delček prav, varujejo pač delovna mesta in sočasno zasebni kapital.
Prostovoljna društva – članice zveze predstavljamo posebej.
O uspešnem delovanju naše gasilske zveze priča tudi dejstvo, da imamo kar dva nosilca najvišjega slovenskega odlikovanja, to je nagrada » MATEVŽ HACE «. Z gotovostjo trdimo, da sta si ga zaslužila s svojim aktivnim delom.
Namenoma ne omenjamo posameznikov. V celotnem obdobju se jih je zvrstilo mnogo, saj je zgolj posameznik največkrat premalo, pa tudi seznam posameznikov bi bil predolg.
Mednarodna gasilska vaja Radlpass maj 2005.